MESTO SLOVENSKA BISTRICA

ZGODOVINA MESTA   MESTNO OBZIDJE

Srednjeveško mesto je imelo približno tlorisno obliko pravokotnika. Obdajalo ga je mestno obzidje s stolpi, mestni jarek in predzidje. Do danes so se ohranili fragmenti mestnega obzidja, ki so debeli približno 50 - 60 cm in visoki 150 - 400 cm. Meja srednjeveškega mesta  je potekala ob ulicah: Čopova ulica, Vošnjakova ulica, Zadružna ulica, južno od tovarne olja, Grajska ulica in Ulica Borisa Kidriča.

Slovenska Bistrica je postala trg v prvi polovici 13. stoletja in leta 1313 mesto. Leta 1339 je dobila vse pravice, ki so jih imela ostala mesta v deželi, tudi pravico do mestnega obzidja. Kot poroča Santonino leta 1278, je imelo mesto mestno obzidje, jarek, dva nasipa ter več vrat s starimi prostornimi stolpi. V času turških napadov, leta 1529 in 1632, so mesto še ojačali. Pred prvo svetovno vojno je bilo obzidje skoraj v celoti ohranjeno, ob koncu 50-tih let so porušili tudi jugovzhodni stolp, ki je v svoji zgodovini služil tudi za ječo.
Prvi znani lastniki kraja so bili Spanheimi, tem so sledili Traungavi in Babenberžani, po Otokarjevemu "intermezzu" pa Habsburžani. Razvoj Slovenske Bistrice ima tri topografska izhodišča: vaško naselbino, imenovano Gradišče, grad-sedež deželnoknežjega urada in cerkev.
Prvotno naselje se je razvilo ob križišču cest v Maribor, Celje in Ptuj. Iz urbanistične zasnove mesta lahko sklepamo, da se je starejše jedro razvilo in obstajalo, še preden je v prvi polovici 13. stoletja naselbina postala trg. To je GRADIŠČE, trapezast trg v jugovzhodnem  delu mesta, ki z obrobnimi parcelami kaže na staro, ob cesti ležečo tržno vas, kot so bile zaradi boljših obrambnih možnosti značilne za obmejne predele.  Ob tej vasi se je razvil trg,  katera razvitost se ujema s smerjo deželne ceste.
         
        GRADIŠČE
Leta 1240 omenjena cerkev in verjetno v 12. stoletju nastali grad sta se namestila tako daleč od naselbine, da je razvojno nista motila. Leta 1239 se omenja bistriški sodnik Becelinus, 1265 knežji urad Veustriz, 1310 oppidum, 1313 mesto, 1339 pa je dobila Bistrica iste pravice, kot so jih imela druga mesta v deželi. Leta 1342 je dobila pravico, da meščani svobodno prodajajo  na ptujskem trgu, medtem, ko smejo  Ptujčani nemoteno  voziti svoja vina skozi mesto  na Koroško. Vinska trgovina je bila mestu v prid, zato se je razvilo tudi na obeh straneh ceste od južnega konca trga proti zahodu.
Tako se je prvotni trg lijakasto razširil v križišče, poleg tega pa je nastalo tudi več prečnih in gospodarskih ulic. 1478 Santonino poroča, da mesto še vedno kaže sledove požarov iz let 1446 (obleganje Madžarov) in 1469 (obleganje in zavzetje Andreja Baumkircherja), da ima obzidje z jarkom in dvema nasipoma ter več mestnih vrat in prostornih stolpov, pa tudi mestno gostilno. Razvoj mesta nakazujejo tudi ulice, ki se pojavljajo poimensko od 15. stoletja dalje. Leta 1411 se tako omenja Neugasse (Partizanska cesta), 1441 Kirchgasse (Mariborska cesta), 1499 Smidgasse (Grajska ulica) ...
Mesto je že v 14. stoletju segalo tudi južno od sedanje Partizanske ceste. Zaradi naraščanja turške nevarnosti so mesto in grad, ki je bil vključen v severozahodni mestni vogal, postopoma utrdili, obnovili mestne stolpe in obzidali vsa štiri mestna vrata, poglobili jarek, vendar pa zanemarili stari Graslov stolp z bližnjo Anino kapelo, ki je bil že leta 1485 v štatenberški posesti in leta 1575 zapuščen.
Mestno obzidje se je na zahodu opiralo na grad, na severu na reko Bistrico, na jugu, ob mestnih vratih, pa na cerkev Žalostne Matere Božje, pri kateri je bil leta 1629 ustanovljen  in leta 1696 dograjen minoritski samostan.
Ker so Turki  v letih 1529 in 1532 močno prizadeli mesto in grad, so ju ponovno utrdili, pozidali jugozahodni in jugovzhodni stolp in poglobili jarek.
Po letu 1456 je ostalo mesto stalno deželnoknežje ter bilo 1728 povzdignjeno v komorno. Prometna lega in politika 18. stoletja sta pospešili njegov razvoj, tako da je začelo zasedati teren severno od reke in tam ustvarilo novi trg, sodobni razvoj pa ga je razširil od vznožja jožefovega hriba na severu, daleč mimo minoritskega samostana proti jugu, kolodvora proti vzhodu in gradu proti zahodu.
Ker je Slovenska Bistrica leta 1779 skoraj v celoti pogorela, segajo njene meščanske hiše najdlje v 18. stoletje, čeprav so v osnovi nekatere stavbe gotovo tudi starejše. Leta 1908 je mesto dobilo železniško povezavo. Z železniško postajo ga je povezoval kostanjev drevored.  Po vojni je bilo več historičnih mestnih sestavin uničenih ali degradiranih in neprimerno pozidanih, vendar je staro mestno jedro ohranilo svojo prvotno zasnovo, predvsem svoj ambientalni okvir  ter nam še danes godi s prijetno urbanistično kompozicijo. Najznamenitejše urbanistične celote so Trg svobode, Trg Alfonza Šarha, Gradišče in Partizanska ulica.

Ožje območje - historično jedro Slovenske Bistrice je v mejah nekdanjega srednjeveškega mestnega obzidja z jarki. Sem spada tudi grajski kompleks s parkom in v baroku zasnovani Trg Alfonza Šarha. Glavna komunikacija v mestnem jedru je nekdanja deželna cesta Dunaj - Trst, ki je potekala ob najstarejšem delu naselja - Gradišču in tvori dvakrat lijakasto razširjen trg. Od tod pelje proti zahodu Partizanska ulica, proti vzhodu pa Kolodvorska ulica. Mestno središče povezuje z gradom Ozka ulica.
Preko potoka, na severni strani ležeči Trg Alfonza Šarha, ima trikotno tlorisno obliko. Likovno ga dopolnjuje stebrasto Marijino znamenje, nad njim pa stoji, na prostoru nekdaj obzidanega pokopališča, cerkev sv. Jerneja.
Ob stopnišču, ki vodi do nje, so vzidani stari kamniti nagrobniki, v vrhu stopnišča pa je v zadnjem času dobil prostor kip Antona Martina Slomška. Zgradbe v ožjem območju so večinoma enonadstropne (izjemi sta nekdanji hotel in nadzidana stara šola). Za fasade je značilen plastični okras 18. in zlasti 19. stoletja, značilni pa so tudi portali, ki so ohranjeni na mnogih zgradbah.
Izven nekdanjega mestnega obzidja in zahodno od gradu je grajski park, ki je bil še po 2. svetovni vojni v celoti ohranjen, danes pa stoji na njegovem območju že več zgradb. Prostorske dominante v tem območju so mestna hiša, župnijska in podružnična cerkev, stolp, grad, Marijino znamenje in romarska cerkev sv. Jožefa nad mestom.



Širše območje - izven srednjeveške zasnove. To je območje mestnih vpadnic s hišami, ki so večinoma nastale od 1. polovice 19. stoletja, območje Tibolskega hriba s pokopališčem in Jožefovega hriba s cerkvijo ter prostor vzhodno od mesta z arheološkim spomeniškim območjem.


Še nekaj podatkov iz zgodovine:

- 1310 - mestni pečat z obzidjem in tremi stolpi
- 1311 - omenja se most čez Bistrico
- 1313 -  grad - burk
- 1374 - židovsko pokopališče pod mestom in mestni odvodni jarek
- 1378 - izboljšava ceste skozi mesto in gostilna
- 1384 - Marijina cerkev
- 1394 - mestni jarek
- 1395 - mestni špital z duhovno cerkvico in kaplanijo
- 15. stoletje - rotovž
- 1444 - ulivalnica zvonov
- 1446 - obleganje Madžarov
- 1469 - obleganje in zavzetje Andreja Baumkircherja
- 1484 - mitnica
- ok. 1509 - mesto prvič zgori
- 1532 - pri obleganju Turkov mesto drugič zgori
- 1565 - Bistrica se prvič imenuje Slovenska (takrat je v njej prebivalo 73 družin)
- 1589 - omenja se grajska opekarna v Cigonci (obnovi jo družina Vetter)
- 1635 - mesto vzdrži kmečko obleganje
- 1629 - 1686 - ob Marijini cerkvi zraste minoritski samostan, ki s svojo gmoto učvrsti okolico  spodnjih mestnih vrat
- 1491 - v mestu se omenja učitelj in ranocelnik
- 1594 - v mestu se omenja pošta
- 1603 - cestar
- 1615 - lekarna
- 1626 - javna mestna ura
- 1641 - ponovno rotovž
- 1675 - skladišče soli
- od 1641 v mestu prebiva stalna vojaška posadka
- 18. stoletje - krojači, čevljar, usnjarji, lončarji, tkalci, kovači, mesarji, mlinarji - mestoživi predvsem od trgovine in prometa, ima več furmanskih gostiln in predpregarskih postaj
- 1750 - potres (ne pusti veliko posledic)
- 1789 - požar (povzroči zgodnjeklasicistično obnovo mesta)

- 1. polovica 19. stoletja - solni in poštni urad, tobačno skladišče, okrajni zdravstveni urad, vozni urad, ubožnica, špital, šola, 9 letnih in živinskih sejmov. V okolici je deloval kamnolom marmorja in rudnik železa, v mestu pa žebljarna. Vendar mesto počasi napreduje. Leta 1817 šteje le 134 hiš in 878 prebivalcev. - 2. polovica 19. stoletja - okrajno sodišče (od 1849), davkarija, pošta, vojaška komanda, hranilnica (od 1868), meroizkusni urad (od 1876), orožniška pisarna, 5 večjih gostiln, usnjarna in od leta 1826 v Zgornji Bistrici bakrarna s 60 delavci.     Železnica, ki je stekla mimo mesta, ga je dvakrat oškodovala. Prvič, ker ga je pustila ob strani in drugič, ker je povzročila splošno stagnacijo cestnega prevoznega prometa. -  čas po prvi vojni -  1924 leta se elektrificira, dobi meščansko šolo in več obratov, po drugi vojni pa še večja industrijska podjetja,    večinoma s starejšimi zasnovami: IMPOL, LIP, steklarno in oljarno.    Mesto hitreje napreduje. Leta 1931 šteje 1779 in leta 1971 že 2974 prebivalcev.




Lamplova suita, ok. 1840





Najstarejša podoba pečata - kasneje grba je ohranjena na listini iz leta 1310, na katerem je napis: PEČAT MEŠČANOV BISTRICE; po izgledu je bil pečat zelo podoben pečatom krajev, ki so bila že v 13. stoletju zanesljivo mesta.
   Gradišče je dobilo ime po bližnjih rimskih razvalinah. Je ovalna protimadžarska obrambna vas  s 17 kmetijami in osrednjim  tržnim prostorom, ki je nastala med starejšo rimsko itinerarsko cesto Celje - Ptuj in mlajšo srednjeveško Konjice - Maribor, ki se je vasi v rahlem loku izognila. Na splošno smemo vas datirati v pomadžarski čas ob koncu 10. stoletja, cesto pa na začetek 12. stoletja. Sedaj je Gradišče trapezasti trg z vodnjakom in tremi mogočnimi kostanji na sredini. Hiše so iz prejšnjega stoletja in ambientalno zanimive. Tukaj raste skupina treh mogočnih debelih divjih kostanjev, zraven pa je bil posajen še en kostanj.
     
  P.c. MARIJA SEDMIH ŽALOSTI
  Cerkev stoji ob južni stranici srednjeveškega mestnega prostora. Prvič se omenja leta 1379 kot mestna. Leta 1629 je bila izročena celjskim minoritom. Prvotna cerkev, po stilu sodeč je bila iz 15. stoletja,  je obsegala precej nižjo in ravno stropno ladjo in križno obokan prezbiterij, ki so ga leta 1941 - 42, zaradi širitve ceste, skrajšali. Zvonik, prvotno mestni stolp, je bil nižji. Za eno etažo so ga zvišali v 16. stoletju. V drugi polovici 17. stoletja je cerkev dobila današnjo obliko. Povišali in obokali so ladjo, vdelali pevsko emporo, ki sloni na toskanskih stebrih, barokizirali vsa okna in portale ter predelali zvonico - zakristijo in zvonove line.
Zvonik ima čebulasto streho, pokončno polkrožne zvonove line s členjenimi okvirji, v spodnjih nadstropjih pa odprtini s četverolistoma ter gotske line s posnetimi robovi na ajdovo zrno.
Notranjščina je obokana. Oprema je baročna. Križev in Florijanov oltar sta iz 1. četrtine 18. stoletja, Jožefov in Antonov iz sredine 18. stol., glavni oltar pa iz 3. četrtine 18. stol.
Leta 1796 so cerkev za krajši čas zaprli, ne pa tudi eksekirali. Zato se je ohranila, z njo pa tudi njena za sodobni promet sicer neugodna, zato pa urbanistično izbrana lega v središču mestnega organizma.
     
  NEKDANJI SAMOSTAN  
  Ob južnih srednjeveških vratih so zgradili minoritski samostan, ki je deloma eno, deloma dvonadstropna stavba in se naslanja na mestno obzidje.Stavba je bila zgrajena leta 1696.  Bivši minoriotski samostan sta sestavljala podružnična cerkev Žalostne matere božje in samostansko poslopje. Cerkev se prvič omenja leta 1379 kot Gospejina kapela. V njeni bližini je že leta 1403 stal obzidni stolp, ki ga je leta 1464 deželni knez podaril mestu, to pa leta 1772 minoritskemu samostanu. Leta 1629 so cerkev in bližnjo hišo dobili minoriti iz Celja, ki so do leta 1686 zgradili med cerkvijo in mestnim obzidjem samostansko poslopje za 12 redovnikov. Podkvasti samostan je bil prvotni krajši in samo enonadstropen. V začetku 19. stoletja so ga podaljšali proti zahodu, leta 1929 pa so mu dodali drugo nadstropje in napravili enotno pročelje.
    Vzdolž stavbe nje teče križno obokan arkadni hodnik, ki se v nadstropju ponovi. Zunanje fasade so mlajše, historično fasadirane, le kamniti portal je zgodnjebaročen.
Prvotno minoritski samostan, pozneje samostan šolskih sester, ima tipično lego ob obzidju. Zgradba, ki jo je nekdaj proti jugu obdajal vrt z visokim obzidjem, je ohranila zgodnjebaročno stavbno maso in arhitekturne prvine.
Samostan je bil leta 1786 ukinjen, že tri leta prej pa so razpustili vse bratovščine. Leta 1793 je samostansko poslopje kupil usnjarski mojster A. Nasko za 700 goldinarjev, nakar je ostalo v civilni posesti do leta 1928, ko so ga kupile šolske sestre iz Malečnika pri Mariboru.
Danes so v nekdanjem samostanu stanovanja z nizkim stanovanjskim standardom, v pritličju pa trgovski lokali.
     
  STEBRASTO ZNAMENJE
  Urbano podobo mesta so dopolnjevala vzdolž tranzitne ceste. Na pravokotnem baročnem trgu, nekdaj Novem trgu, danes trgu Alfonza Šarha, tako stoji steber s kipom Brezmadežne na zemeljski krogli, ki si desnico polaga na prsi, v levici pa drži lilijo. Zemeljsko oblo ovija kača. Znamenje je oblikovano iz kamnitega stebra, ki stoji na kvadrastem podstavku. Na podstavku so napisi: Renovirano 1928, v razgibani rokokojski kartuši pa: S. Vigro Virginum O. P. N. 1771. Verjetno je delo baročnega kiparja, na Štajerskem priseljenega Tirolca, učenca dunajske akademije, Vida Koeningerja.
     
  Ž.c.  sv. JERNEJA
 
Cerkev  nad mestom sestavljajo večja pravokotna ladja, kvadratni prezbiterij, stranski prizidani kapeli, zakristija ter mogočni zvonik pred vzhodno fasado. Nenavadna sta baročni stolpič na strehi prezbitreija in laternasta streha (laterja = stolpičast nastavek z okenci vrh kupole) na neoromanskem zvoniku. Na južni strani ladje je ohranjena gotska freska sv. Krištofa. Notranjščina je veilka baročna dvorana, ki jo ob strani spremljajo trije pari plitvih kapel in galerij ter dve večji kapeli sv. Ksaverja in roženvenska kapela. poslikava je Brollova iz leta 1885, v prezbiteriju F. I. Flurerja iz leta 1722, v Ksaverjevi kapeli Laubmana iz leta 1738 in v  roženvenski kapeli A. Lerhingerja iz tretje četrtine 18. stoletja. V cerkvenih stenah je več nagrobnikov iz srede 16. in 18. stoletja, vhod v krstilnico pa zapira lepa železna kovana baročna mreža.
Vsi oltarji, kip Janeza Nepomuka, kiparski okras spovednice in krstilnika ter prižnica, so Holzingerjevo delo, oltarna slika Jernejevega poveličevanja pa je delo baročnega slikarja Kremzer - Schmidta. Ob stopnicah, ki vodijo v cerkev, so vzidani štirje nagrobniki z nekdanjega pokopališča.
Cerkev Sv. Jerneja se prvič omenja okoli leta 1240 kot choram ecclesia Fuhstric, že pred letom 1252 pa je postala sedež župnije. Bila je pravilno orientirana, z vhodnim zvonikom. Ta je še ohranjen v zahodni in severni steni sedanjega, sezidanega med leti 1866 in 1868. Ko so  cerkev 1532 sežgali Turki, so zgradili novo, v velikosti sedanje. Od prvotne cerkve so se ohranili severna in del zahodne stene ter zvonik. Na zahodni steni (sedanjega) zvonika  so na podstrešju še vidni sledovi strme slemenaste strehe prejšnje ladje in baročno predelan gotski prehod, kar dokazuje, da je bila prvotna cerkev precej manjša od sedanje, ki je iz začetka 18. stoletja. V baroku so stavbo temeljito prezidali, jo povečali in okrasili s stenskimi slikami in opremo. Iz tega izhaja, da so v sedanji cerkveni stavbi ohranjeni elementi iz vseh štirih faz njenega nastajanja: romanike, pozne gotike, baroka in historizirajočega 19. stoletja.
Pri cerkvi je stal oltar s. Ane, ki so ga tja preselili iz opuščene kapele poleg Graslovega stolpa. Okoli cerkve se je širilo  pokopališče z Mihaelovo kapelo. Na južni strani župnišče iz leta 1910, sicer pa je tam župnišče stalo že prej. V bližini (na prostoru Doma kulture) je bila beneficiatna, pozneje kaplanska hiša iz leta 1747, pod njima pa mestni špital s sirotišnico in cerkvico sv. Duha. ta cerkvica, ki je stala med kaplanijo, trgovsko cesto in mesarskimi stojnicami, je po letu 1783 služila kot skladišče. Mesto jo je 1799 prodalo, nakar so jo zaradi širitve trgovske ceste podrli.


P.c. sv. JOŽEFA




Podružnična cerkev sv. Jožefa s staro mitniško postajo stoji na vrhu istoimenskega hriba. Zemljišče je junija 1744 kupil domači duhovnik Maks Lederer od avstrijskega poštarja za 320 goldinarjev. Cerkev je bila zgrajena med leti 1745 - 1757, božja pot pri njej pa se je začela 1762.
    Cerkev tvorijo ladja ovalnega tlorisa, ki se širi v stranski kapeli, plitvi ovalni prezbiterij in dva zvonika pred vhodno fasado. Na severu je prizidana enonadstropna zakristija. Fasade so močno razgivane. Glavni portal med zvonikom ima kartušo z napisom

          1757 ITE AD JOSEPH 1888.

    Okna so zamrežena s kovanimi diagonalnimi baročnimi mrežami. Streha, ki sledi ovalnemu tlorisu, je krita s škrilom, zvonika pa imata zvonasto čebulasti pločevinasti strehi. V  notranjščini je nad vhodnim delom vzvalovljena pevska empora, v prezbiterij, ki ga tudi pokriva kupola, vodi visok polkrožni slavolok. Prezbiterij je dekorativno poslikan. Oprema je baročna. Prižnica je sezidana okoli leta 1700, velik oltar je delo Straubove mariborske delavnice, oltarna slika Jožefove smrti je Metzingerjeva, slike drugih oltarjev pa so dela J. A. Strausa.
    Božje potna Jožefova cerkev je ena tlorisno najbolj razgibanih baročnih arhitektur pri nas. Je "sladkogorskega" tip cerkvene stavbe iz leta 1757. Zvonika sta prizidana leta 1812. Sočasna cerkvena oprema pa je zelo kvalitetna.
 
na vrh