V galeriji grad v bistriškem gradu razstavlja domačin Franc Kolar “Čarobni svet voska”. Razstava bo odprta do 25. maja.

Kategorije:Novice
Franc Kolar je naš vodilni umetnik pri, ki si je za svojo izrazno noto izbral posebno slikarsko tehniko, v kateri ustvarja že več kot tri desetletja. Namesto čopiča uporablja iglo in likalnik.
Njegovo izrazno področje je enkavstika, stara slikarska tehnika, pri kateri se uporabljajo topel vosek in smole, pomešane s pigmenti. Barvni sloji tako ohranijo svojo barvitost, pastozni nanosi ne pokajo. V tej tehniki so na primer naslikani svetovno znani Fajumski portreti, s katerimi so v prvih dveh stoletjih našega štetja pokrivali mumije, pripravljene na pokop.
V 20. stoletju je slikar Fritz Faiss, študent Paula Kleeja in Vasilija Kandinskega v Bauhausu, skupaj z dr. Hansom Schmidom odkril tehniko enkavstičnega slikarstva, tako imenovani punski vosek. Faiss je prijavil dva nemška patenta, povezana s pripravo voskov. Prvi zajema metodo za čebelji vosek, tako da se njegovo tališče dvigne od 60 do 100 stopinj Celzija. To se je zgodilo po tem, ko so kuhali vosek v raztopini morske vode in to trikrat zaporedoma. Nastal je težek vosek, enak  punskemu vosku iz starogrških zapisov o enkavstičnem slikarstvu.
Enkavstična umetnost je postala popularna okoli leta 1990 z uporabo električnih likalnikov, kuhalnikov in ogrevanih pisal na različnih površinah (karton, papir in celo lončenina). Likalnik omogoča lažjo izdelavo različnih umetniških vzorcev. Medij ni omejen le na enostavne vzorce, lahko se uporablja za ustvarjanje kompleksnih slik.
Sicer pa v tej tehniki ustvarjajo tudi številni sodobni slikarji v tujini, v Sloveniji pa so bolj ali manj redki. Med njimi sta recimo Živko Marušič in Franc Kolar, mojster iz Slovenske Bistrice.
Franc Kolar je v vseh teh desetletjih ustvarjanja z voskom iznašel vrsto tehnik, ki jih najbrž ne uporablja nihče drug. Na začetku svojega ustvarjanja je vosek, ki ga uporablja za barvno vezivo, moral kuhati sam, danes je lažje, saj ga lahko kupi v specializiranih trgovinah doma, predvsem pa v tujini. V vseh teh letih ustvarjanja je ugotovil, da lahko vosek nanaša ne samo na poseben papir, ki je obdelan tako, da vzdrži 70 stopinj Celzija, ampak tudi na keramiko, aluminijaste plošče, cerade in seveda na usnje.
V malem ateljeju, kjer diši po vosku in barvah, pa tudi po usnju in bencinu, ustvarja z orodji, ki si jih je večinoma izdelal sam, saj pri svojem ustvarjanju ne uporablja čopiča. Vosek raztaplja z električnimi pisali in iglami, pa tudi s posebno električno ploščo in likalnikom. Nepogrešljiv pripomoček je tudi fen, s katerim razprši vroči vosek in barvo. Posebej ponosen je na električno gravirno iglo, s katero dela gravure in bravure, značilne za slikarski čopič.
Tehnika, ki si jo je izbral za svoje likovno izražanje, mu omogoča najrazličnejše abstraktne forme, ki ga privlačijo in o katerih sanja tudi ponoči. V nočeh brez spanca nastajajo kompozicije, ki se potem v ateljeju ob spajanju voska in barve z najrazličnejšimi pripomočki, kot so jeklene mrežice, palčke za ušesa, gumice, glavniki in igle, prelivajo v fantazijske forme.
Franc Kolar je skromen v besedah, velik v dejanjih.
Avtor: